mentorja: Sandi GRULJA, Claudio BATTELLI 

POTAPLJANJE NA DEBELEM RTIČU

Z vseh koncev Slovenije nas je veter spihal na slovensko obalo oz. Debeli rtič z namenom raziskati in proučiti slovensko morje ter življenje pod morsko gladino. Obstaja samo en način kako to učinkovito narediti. Potapljanje. Že ko zaslišimo ime potapljanje, se nam zacedijo sline in marsikoga izmed nas zamika, da bi o tem izvedel še kaj več. Seveda, več kot upravičeno, saj nam potapljanje omogoči raziskovati svet pod morsko gladino in tam ostati dalj časa, kar je enkratno in nepojmljivo. V naši delavnici smo to lahko izkusili in tako razširili naš horizont tudi pod morjem. V nadaljevanju vam bodo predstavili potapljanje in naše rezultate o življenju v morju.

Potek delavnice

Potapljaški navdušenci smo se zbirali vsak dan dopoldne in pozno popoldne. Prvi dan smo se poučili o pomembnih stvareh , ki jih mora vsak potapljač vedeti preden se začne potapljati. Naš mentor dr. Sandi je teorijo naredil izredno zanimivo in vsi smo vedoželjno poslušali in se pridno učili, ker smo vedeli, da nam bo znanje prišlo prav v morju. Predstavil nam je potapljaško opremo, povedal nekaj o mešanicah plinov, kateri fizikalni zakoni delujejo v morju in kako vplivajo na naše telo, fiziologijo, potapljaške bolezni, fizikalne in kemične lastnosti morja, vpliv vremenskih razmer v in ob morju, specifičnost slovenskega morja in slovenske Istre in nenazadnje o življenju v morju in ob njemu.

Delavnica je bila naravoslovna, njen cilj pa spoznavanje in raziskovanje življenja v in ob morju. Ukvarjali pa smo se tudi s podvodno fotografijo.

Popoldne je bil naš mentor biolog mag. Claudio Battelli. Večkrat smo šli na obalo, kjer smo videli razne živali in rastline, ki živijo v pršnem in bibavičnem pasu. Nabrali smo tudi nekaj vzorcev in jih pozneje preučili pod mikroskopom in lupo.

Drugi dan smo se potapljali na dah. Naučili smo se izenačevati pritisk in se privajali na prvo potapljanje. Tretji dan smo vzeli opremo in se odpravili na pomol.

Za večino od nas je bil to prvi potop z jeklenko, zato smo rabili nekaj časa, da smo se navadili težke opreme, plavanja z njo in lebdenja pod vodo. Naslednje dni pa nam je šlo potapljanje že mnogo bolje tako, da smo trenutke, ki smo jih doživeli pod vodo, ujeli tudi v fotoaparat.

Potapljanje na dah

Pred potapljanjem s SCUBA opremo smo se najprej morali naučiti osnov potapljanja na dah. Ker pri takem potapljanju uporabljamo le masko, dihalko in plavuti, je tehničnih priprav na tak potop manj.

Na morski gladini je zračni tlak okoli enega bara. Toda, ko se potopimo pod vodo, se na vsak meter tlak poveča za 0,1 bara. To nam je pomenilo novo težavo, s katero smo se nekateri ubadali že prej. Ko smo se potapljali na dah, je bil naš cilj naučiti se izenačevati tlak pod vodo. To smo storili tako, da smo se s prsti prijeli za nos in pihnili v nos, tako da smo v ušesih začutili olajšanje. Na začetku smo nekateri imeli nekaj problemov, vendar smo se sčasoma privadili na drugačno okolje. Pri tem je zelo pomebno, da so naše dihalne poti prehodne in da smo zdravi.

Na dah smo se potapljali postopoma, na začetku na dva metra, na koncu pa tudi že na sedem metrov. Pri takih globinah je važno, da si v pljuča nakopičimo dovolj kisika pred potopom oziroma, da iz pljuč iztisnemo čim več ogljikovega dioksida. Če tega ne bi storili, bi bili zelo ogroženi, zaradi povsem drugačnih razmer v morju kot na kopnem. Vendar smo upoštevali vsa navodila našega mentorja in smo vsi zadovoljno pobirali školjke po morskem dnu.

Potapljanje z jeklenko

Za osnovno potapljanje na dah potrebujemo le masko, dihalko in plavuti, če pa se želimo potapljati v večje globine in dalj časa opazovati življenje pod morsko gladino, pa potrebujemo poleg osnovne opreme še jeklenko, kompenzator plovnosti in dihalni regulator. V naših jeklenkah se je nahajal zrak pod pritiskom 200 barov. Z zrakom se lahko potapljamo do 40m globine. Za globlje potope pa je potrebno uporabiti različne mešanice atmosferskih plinov v različnih razmerjih. Iz jeklenke potuje zrak v naš dihalni regulator preko treh ventilov, ki poskrbijo za to, da pride do nas zrak z enakim tlakom, kot je tlak v okolici. Poleg tega gre zrak tudi v kompenzator plovnosti. To je, v obliki jopiča, napihljivi meh, ki se s pritiskom na gumb napihne ali pa izprazni. Z njim uravnavamo naš položaj v vodi ali plovnost. Za kompenzacijo odvečne pozitivne plovnosti, služijo uteži iz svinca. Vsa ta oprema je težka približno 25 kg in več, odvisno od volumna jeklenke, potapljaške obleke ter ostalih delov opreme. Zato je kompenzator plovnosti obvezen. Z malce spoznavanja teorije in praktičnega dela smo se vso to opremo uspešno naučili uporabljati.

Nevarnosti in bolezni

Potapljanje je ekstremen šport, katerega spremljajo različne nevarnosti. Najnevarnejše so barotravma in dekompresijska bolezen. Kadar dihamo zrak iz jeklenke pri povišanem tlaku okolice je zelo pomembno, da je dihanje enakomerno in neprekinjeno, drugače pri zadrževanju ali trenutni apnei pri prehodu iz višjega tlka na nižji, povzroči barotravmo. Pri dolgemu izpostavljanu povišanemu tlaku in dihanju zraka iz jeklenke, se v našem telesu kopiči dušik. Ta se kopiči v raličnih tkivih našega telesa različno hitro in povzroči, da se moramo pri prehodu iz večjeka tlaka na nižji, zaustavljati na določenih globinskih postankih. S tem omogočimo, da se iz naših tkiv izloči dovolj velika količina dušika, da ne povzroči dekompresijske bolezni. Ta proces se odvija z dihanjem, saj smo le s tem vnašali dušik v naše telo, povišani tlak pa je poskrbel, da se je le ta raztapljal v našem telesu. Pri nespoštovaju fizikalnih zakonisti, ki delujejo na naše telo pri povišanem tlaku laho pripelje tudi do najbolj tragične posledice, gotove smrti. V vsakem primeru navedene oblike bolezni, poškodbe, je nujen obisk pri zdravniku za hiperbarične bolezni. V morju na nas pretijo tudi druge nevarnosti, kot so, neustrezna oprema, premalo izkušenj, potapljanje izven varnostnih meja,  podhladitev, panika, šok, slabo počutje, slabe vremenske razmere na in v morju, razne morske živali, morska plovila, predmeti na dnu morja, itd.  Zavedati se moramo, da sami odgovarjamo za svojo varnost, zato je pomembno, da se teh nevarnosti dobro zavedamo in da bomo vedno poskrbeli za lastno varnost.

Podvodna fotografija

Podvodna fotografija postaja vse bolj popularna in privlačna. Nikoli prej ni bilo tako enostavno zajeti življenja pod vodo in ga pokazati vsem svetu. Tako je danes za potapljača obvezna oprema tudi podvodni fotoaparat, da lahko ujame zanimive trenutke in motive. Podvodni svet ponuja res izjemno široko paleto različnih motivov, ki jih na kopnem še zdaleč ne moremo dobiti. Veliko ljudi se danes odloča za potapljanje prav zaradi fotografiranja pod vodo.

Seveda pa podvodna fotografija zahteva še več znanja in izkušenj. Lahko se zadovoljimo že z avtomatskimi fotoaparati za enkratno uporabo, ki pa so zelo omejeni in manj kvalitetni. So pa zelo priporočljivi za začetnike in da se sploh navadimo na fotografiranje pod vodo. Upoštevati je treba, da moramo za dobro fotografijo ostati pod vodo čim bolj pri miru, kar pa zahteva že kar nekaj izkušenj. Za bolj poglobljeno in kvalitetno fotografiranje pa imamo več možnosti. Lahko uporabimo kompaktne digitalne fotoaparate in dokupimo podvodno ohišje. Za bolj zahtevno fotografijo pa uporabimo še več dodatnih luči in bliskavic, ki so nujne da zajamemo na film oz. tipalo ves barvni spekter. Tako potrebujemo tudi asistente, ki nam pomagajo pri fotografiranju. Oprema seveda ni vse. Za dobrimi podvodnimi fotografijami se skriva ogromna mera potrpežljivosti, izkušenj, vztrajanja in kanček sreče.

ŽIVLJENJE V MORJU IN OB NJEM

Cilj našega dela je bil osvojiti osnove potapljanja ter med potapljanjem spoznavati življenje v morju. Kljub temu, da smo večino časa preživeli pod morsko gladino, smo preučevali tudi življenje ob obali.

Območje našega raziskovanja je bila flišna obala Debelega rtiča, to pomeni da na obali prevladujeta kamnini lapor in peščenjak. Obe kamnini sta krhki, zato je fliš podvržen hitri eroziji in preperevanju.

Posledica tega je klif, ki se je izoblikoval na zahodu Debelega rtiča. Brežine klifa so na mestih, kjer naklon to dopušča, preraščene s toploljubnimi rastlinami, predvsem žuko (Spartium junceum) in južno šmarno deteljo (Coronilla emeroides). Takoj pod klifom pa se začnejo vrstiti cone morskega ekosistema. Mi smo raziskovali tri: pršno cono ali supralitoral, bibavično cono ali  mediolitoral ter zgornje obalno morje ali infralitoral.

Naš namen je bil ugotoviti, kako so rastline in živali razporejene na območju supralitorala in mediolitorala. Želeli smo spoznati temeljne  značilnosti teh dveh con ter posameznih organizmov z namenom, da jih prepoznamo.

Pršna cona ali supralitoral je prvi pas morskega litorala in predstavlja mejno območje med morskim in kopnim okoljem. Dviga se približno pol metra nad mejo plime. Za ta pas je značilno, da ga morska voda načeloma ne doseže, razen ob močnejšem valovanju, ko pri lomljenju valov nastaja prš.

Iz naših opazovanj smo ugotovili, da je kamnita obala supralitorala temnejše barve, ker jo obraščajo modrozelene cepljivke (Cyanophyta) in lišaji (Verrucaria maura). Poleg cepljivk pa živijo tu tudi majhni polži breženke (Littorina neritoides) in obrežne mokrice (Ligia italica). Breženke živijo najpogosteje v vdolbinicah in razpokah kamnov. Mokrice prištevamo k rakom enakonožcem. Breženke in mokrice so značilne živali te cone.

Bibavična cona ali mediolitoral se nahaja pod pršnim pasom med plimo in oseko in je pod vplivom rednega nihanja morske gladine, ki je temeljna značilnost tega območja. Za človeka je to območje najlažje dostopno (tudi pozimi), saj je dvakrat na dan zunaj vode. V Tržaškem zalivu plimovanje presega 1 m. Delimo ga na zgornji in spodnji mediolitoral. Zaradi prisotnosti vode je tu rastlinstvo in živalstvo veliko bolj raznoliko od pršnega pasu. Tu smo opazili in preučili rake vitičnjake (Chathamalus sp.). Živijo v zgornjem delu mediolitorala tesno pritrjeni na trdno podlago.  Žival se nahaja v oklepu, ki ga na zgornji strani sestavlja 4 ploščice. Ob stiku z vodo se ploščice odprejo in tako rak dobi vodo, hrano in kisik. Pod raki vitičnjaki smo opazili polža latvico (Patella coerulea). Njena hišica ima obliko slamnika; z mišičasto nogo se prižme skoraj neprodušno na podlago.

Med polže spadajo tudi pegavke (Monodonta sp.), ki z roževinastim pokrovčkom zaprejo ustje. V večjih skupinah, z bisusnimi nitkami trdno pritrjene na podlago živijo školjke užitne klapavice (Mytilus galloprovincialis). Pod kamni smo opazili majhne rakovice dlakave porcelane (Porcellana platycheles), nekoliko večje obrežne rakovice (Caracinus mediterraneus), na večjih skalah pa so se "sprehajale" marogaste rakovice (Pachygrapsus marmoratus). Nenavadno obliko imajo raki enakonožci, kočiči (Sphaeroma serratum), ko se zvijejo v kroglico. Na meji med mediolitoralno in infralitoralno cono živijo voščene morske vetrnice (Anemonia sulcata): so sivorjave barve in se ne zaprejo kot rdeče morske vetrnice.

Med algami, je v mediolitoralu zagotovo najbolj značilna rjava alga jadranski bračič (Fucus virsoides), ki predstavlja endemsko vrsto v Jadranu. Med zelenimi sta najbolj pogosta pa listasta morska solata (Ulva laetevirens) in cevasta morsko črevo (Ulva ali  Enteromorpha compressa).

metuljčke (Blennius ocellaris) in igle (Belone belone). Po tleh so se sprehajali tudi veliki morski pajki (Maia squinado) in drugi raki. 

ZAKLJUČEK

Potapljanje je bila ena izmed najbolj zaželenih delavnic. Z dovolj veliko količino zraka v jeklenki lahko ostanemo pod vodo dalj časa in si dodobra ogledamo ta nam še dokaj neznani podvodni svet. Tokrat smo dobili priložnost da vidimo podvodno življenje in zaplavamo kot ribe. Tako jih lahko opazujemo ne le na krožniku ampak tudi v njihovem naravnem okolju. Morje skriva mnogo stvari, ki še vedno niso raziskane in nam vzbujajo domišljijo. Želimo iti še globlje in dalje, raziskati skrite kotičke v  katere mogoče ni pokukal še nihče. Morje nas vedno znova preseneča z osupljivimi barvami in svojo raznolikostjo. To lahko doživimo le pri potapljanju.