Z Matijo sva oba fizika po duši zato je bil skupen projekt, stereofotografija, kot na lašč zame. Pri tem sem jaz oral ledino in temu primerni so bili tudi rezultati, zato sva se dogovorila, da jaz poskrbim za del članka, ki govori o bioloških osnovah globinskega vida in načinu gledanja stereo slik, on pa opiše tehniko slikanja in obdelavo slikovnega materiala.

Naši možgani izrabljajo za občutek globine več principiv, eden od najpomembnejših je dejstvo, da vidi levo oko, zaradi različnega zornega kota, ta naš svet malo drugače kot desno (stereopsis) možgani pa nato sliki smiselno združijo v celoto. Za stereofotografijo pa sta poleg mnogih drugih principov določanja oddaljenosti (relativna velikost predmetov, prekrivanje, sence, paralaksa ...) pomembna še dva: akomodacija ali prilagajanje gorišča očesne leče z njenjim debeljenjem oz. tanjšanjem ter divergenca/konvergenca pogleda obeh oči (npr škiljenje). Prav poznavanje teh principov nam omogoča prevarati možgane, da nam iz dveh dvodimenzionalnih slik prikažejo 3D podobo.

Načinov za gledanje stereofotografij je več, brez pripomočkov, pa jih lahko gledamo saj na dva načina. Po principu gledanja ''na daleč'', ko se gorišče oči nahaja za slikama, in ''na blizu'', ko je fokus pred slikama. Prva metoda je uporabna samo pri slikah, ki so manjše od naše medočnične razdalje in je nekoliko lažja, pri drugi pa lahko gledamo tudi slike, ki so večje.

Pri gledanju na daleč se najprej zazremo v sliki, nato pa sprostimo oči in spremljamo kako se sliki združujeta, ko pogled zadosti oddaljimo se sliki združita in dobimo občutek tridimenzionalnosti.

Pri gledanju na blizu, pa se zazremo v sliki, pred sliki postavimo koničast predmet (lahko tudi prst) ga izostrimo in počasi premikamo proti očem. Sliki v ozadju se začneta počasi zbliževati in na določeni razdalji se prekrijeta. Te točke ni enostavno določiti, ker sta v danem treutku sliki še vedno neostri, saj imamo gorišče na koničastem objetku. 

Da bi sliki videli ostro, moramo gorišče premakniti do niju. Končna faza je zato izostritev združene slike, ki pa jo opravimo tako, da ob tem, ko se trudimo, da nam sliki ne uideta narazen, sprostimo pogled in ju poskušamo izostriti.

              

Sem Aljoša Selič, star slabih 22 let, in sem taboroholik. Drugače pa študiram na MF v Ljubljani, oddelek za dentalno medicino. Bil sem že na mnogo taborih in vedno sem bil nad doživetim presenečen - tudi tokrat ni bilo nič drugače. Zmeraj si pripravim vrsto konkretnih ciljev, ki jih skušam tekom tedna udejanjiti, na koncu pa ostane rubrika ''pusti se presenetiti'' - ne boste verjeli, ampak na tem taboru je vse konkretne cilje zasenčila prav ta. Bil sem del delavnice naravoslovna fotografija, kjer smo imeli najbolj razgibano delo, mentor nam je hotel z večurnimi romanji pokazati, kako se dober fotograf trudi za svoj motiv in končno dobro sliko. Če povem po pravici me dolge poti čez drn in strn niso nič motile, saj je bila družba fenomenalna. Ne bom tajil, da je bil eden od pomembnih vzrokov za to, dejstvo, da sva bila z Matijo edina predstavnika moškega spola. :)

In kako stereofotografije naredimo?

Potrebujemo dve sličici, posneti z različnih točk v prostoru. Do njih lahko pridemo s posebnim stereofotoaparatom ali z dvema povezanima fotoaparatoma. Najbolj dostopna tehnika, ki sva jo uporabila tudi midva, pa zahteva le običajen fotoaparat. Z njim posnamemo najprej eno sličico, nato pa še drugo. Paziti moramo na to, da se motiv tačas ne premakne, da fotoaparat premaknemo za primerno razdaljo (cca 1/20 razdalje do predmeta) natanko v vodoravni smeri, da obakrat slikamo iste predmete in da fotoaparat držimo naravnost. Če nam ne uspe povsem, lahko sličici zavrtimo in obrežemo kasneje. Dobljeni sličici sestavimo tako, da damo z desne posneto na levo stran in obratno in stereoposnetek je narejen.

Sestaviti nama je uspelo nekaj stereofotografij. Nekatere so lepe, druge poučne. S tem sva potrdila, da za stereofotografijo zares ne potrebujemo dveh sinhroniziranih fotoaparatov, ampak zadošča eden. To tehniko naredi dostopno povprečnemu turistu.

Sem Matija Perne iz Škofje Loke, študent 4. letnika fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Tabora sem se udeležil zato, ker se rad ukvarjam s čimbolj raznolikimi stvarmi. Ni mi žal, da sem si za tokrat izbral tako nestandardno obliko preživljanja prostega časa, saj sem spoznal veliko zanimivih ljudi, se veliko naučil in se dobro počutil.

Od povprečja se razen po smeri študija ločim tudi po tem, da sem jamar. Sicer pa sem počel že veliko zanimivih stvari. Če ste moj potencialni delodajalec, se vam moram pohvaliti s tem, da obvladam nekaj programiranja, imam pedagoške izkušnje (na gimnaziji sem vodil fizikalni krožek) in znam celo za silo klekljati. :)

Poleg skupnih aktivnosti sem se udeležil delavnice o naravoslovni fotografiji pri gospodu Geistru in spotoma posnel in sestavil nekaj stereofotografij in z Aljošo sva se odločila, da okrog tega narediva svoj projekt.

Moj projekt je sad želje, da se naučim osnov grafičnega oblikovanja in to združim s koristnim konceptom. Po načelih doživljajskega marketinga sem se lotila oblikovanja materialov, ki bi po več kanalih nagovarjali potrošnike, v tem primeru darovalce in obiskovalce Debelega rtiča.

Enostavno sem poskusila narediti materiale, s katerimi bi se lahko zahvalili tistim, ki darujejo sredstva za letovanje otrok iz socialno ogroženih družin in skupaj z ostalimi narediti akcijo, ki bi ponazarjala zabavo na Debelem rtiču ter tako spraševala potrošnike, kje so, ker zamujajo zabavo.

Koncept sem naredila na podlagi enega od konceptov doživljajskega marketinga, ki združuje 5 različnih načinov sidranja sporočil v misli naslovnika: čutnega, čustvenega, miselnega, akcijskega in odnosnega. Osnova pristopa je menjava izhodišča iz podjetja, ki ponuja neko dejavnost ali izdelek v izhodišče iz potrošnika, ki bo izdelek ali storitev kupil ali uporabljal. Združiti je treba čustveno, čutno in miselno komponento in narediti akcijo, ki se ravna po takih načelih. Čutna komponenta pritegne pozornost in motivira, čustvena ustvari vez, ki izkušnjo spremeni v pomembno za osebo in jo osmisli v širšem kontekstu. Miselna komponenta dodaja neprestano kognitivno zanimanje, akcijska vzbudi vedenjsko zavezanost, zvestobo in usmerjenost v prihodnost, odnosna pa osmisli doživetje v širšem družbenem kontekstu.

Materiala, ki sta narejena za zahvalo po darovanju sta narejena zato, ker je lepo tako darovanje nagraditi vsaj s prijazno besedo.

Prvi je bolj neoseben, ampak vsebuje močno akcijsko in čutno komponento, ker je na zahvalni kartici prilepljen okvirček s pravo morsko soljo, ki lahko služi kot lep spomin ali pa, kot je predlagano na kartici, služi, da si darovalci sami naredijo morje.

Drugi je del kampanje Kje si ti? in prikazuje deklico, ki se zabava ter s tem spodbuja ostale, da se ji pridružijo. Vsebuje močno akcijsko in čustveno komponento.

 

Tretji material je namenjen osebni zahvali darovalcem, saj je narejen kot razglednica, ki jo napišejo otroci z Deblega rtiča, skupine otrok s plačanim bivanjem pa bi se lahko podpisale nanjo. To bi v veliki meri pomagalo vzpostavljati zaupanje do Rdečega križa, ki je bilo izgubljeno zaradi afere pred leti. Vsebuje močno odnosno komponento, saj vzpostavlja darovalca kot nekoga, ki skrbi za zabavo prihodnje generacije in čustveno zaradi osebne zahvale.

Kot vir fotografij sem uporabila madžarsko spletno stran Stock Exchange (www.sxc.hu), potem pa sem jih oblikovala v programu Adobe Photoshop. Besedilo sem zasnovala sama in ga oblikovno in kompozicijsko vstavila v razglednico v programu Adobe Indesign.

Glavne omejitve projekta so bile pomanjkanje oblikovalskega znanja, čas in podatki o podjetju in njegovih akcijah.  Sicer je bil namen oblikovalske delavnice naučiti se dela s programskimi orodji za grafično oblikovanje, ampak smo za bolj poglobljene projekte imeli premalo znanja. Najbolj pomemben del oblikovanja komunikacijskega orodja in strategije uporabe je ideja. Ta je najboljša, ko naročnika dovolj dobro poznamo, da vemo, kakšen ton komuniciranja in dostopa do potrošnika je njemu najbolj pisan na kožo in imamo obenem dovolj časa za iskanje ideje, ki je za njegove potrebe najboljša. V praksi je to proces, ki lahko traja tedne ali mesece, tukaj pa je morala ideja nastati v dobrem dnevu. Po tednu dela na ideji in spreminjanju konceptov sem ugotovila, da bi lahko ideja bila veliko bolje zasnovana.

Sem Pomlad, rojena iz poletnega trenutka. Satin Doll, ker sem slišala noro dobro definicijo izraza, ki sem ga prisvojila. Strateginja, ker delam načrte za podjetja, da dosežejo svoje cilje z marketingom in pravičnimi odnosi s potrošniki. Predavateljica, ker poskušam ljudi naučiti o novem pristopu k marketingu, ki na drugačen način zajema poenotenje sporočil na vseh kanalih in bodoča predavateljica marketinga, ker verjamem v predajanje znanja. Potencialna psihologinja, ker verjamem, da moramo vsi v marketingu poznati človeško naravo, da smo uspešni. Svetovalka in raziskovalka, ker si želim živeti od tega, da raziskujem nove koncepte in pomagam ljudem, da bodo zaradi njih bolj uspešni. PJ, šüma in pärty gläž, ker pojem v Perpetuum jazzile, najbolj fenomenalni kombinaciji izjemnih, zabavnih ljudi ter noro dobre glasbe. Nesojena flavtiska s končano srednjo glasbeno šolo. Nostalgično dekle, ker ljubim stari jazz Elle Fitzgerald in njenih sodobnikov in si včasih želim, da bi okusila uglajenost in zabavo tistih časov. Delno plesalka, ker me navdušujeta swing in hip hop, nekoč pa bo na urniku še salsa. Smučarka na vodi in voditeljica čolna, ko nama z očetom uspe biti istočasno na morju in imeti s sabo vsak svoj izpit. Potencialna rekreativka, ampak se moram pripraviti, da začnem. Vodno bitje, ki ljubi vodo, v kateri lahko plava, se potaplja in zganja vragolije. Estetinja, ki ljubi lepo in je zagovornica udobnega minimalizma, a ji obenem skoraj nikoli ne uspe pospraviti nereda v svoji sobi.

V okviru delavnice Trta in oljka sem se ukvarjal s projektom vseslovenske povezave zasebnih vinogradnikov. Ideja je bila v tem, da bi bilo možno vina zasebnih vinogradnikov kupiti po vsej Sloveniji, ne pa le v njihovih vinskih kleteh. Taka zveza bi pomenila tudi ustanovitev nove blagovne znamke vina, istočasno pa bi poskrbela za logistiko in distribucijo. Ta bi lahko potekala ali preko prodaje trgovinam, ali pa preko prodaje končnim potrošnikom preko treh ali štirih vinskih kleti, ki bi jih zveza na novo ustanovila. Seveda pa obstaja možnost težav in zapletov. Prva taka težava bi bila notranja organizacija zveze in s tem povezana porazdelitev glasovalne moči. Druga dilema je povezana z zakonodajo (glede prodaje vina izven lastne kleti), tretja pa cenovna upravičenost logistike in distribucije.

Zveza neodvisnih oziroma zasebnih vinogradnikov je vsekakor ideja, ki ima potencial na slovenskem trgu. Sploh v današnjem času, času globalizacije in Evropske Unije, ko v Slovenijo prodirajo zraven redkih kvalitetnih tudi cenena in nizkokakovostna vina iz tujine. Taka zveza bi dala nov zagon vinogradnikom in jim omogočila (večji) zaslužek, istočasno pa bi poskrbela za večjo konkurenco in s tem znižanje cen za končnega potrošnika. Obstajajo pa še nekatere ovire in nedorečenosti v zvezi s tako organizacijo, ki pa bi se jih dalo odpraviti ob dejanskem načrtovanju.

 

Uroš mi je ime, Zagrajšek se pišem in 22 let sem star. Čistokrvni Mariborčan, ponosni Štajerc z dolenjskimi in primorskimi koreninami. Že od malega politik, kmalu tudi uradno, z diplomo iz mednarodnih odnosov. Strasten nogometaš, najraje golman, sicer rekreativni brcač s spletno stranjo o nogometnih igriščih v Sloveniji. Po glasbi nekdanji technaš, sedanji trancer in bodoči ambientalec, ampak najbolj pa cenim Lačne Franze in Zorana Predina, ki je tudi kot solist še vedno car. Glasba je moja strast, in kot amater se tudi ukvarjam z lastno produkcijo elektronike. Nekoč sem bil fuzbaler, potem Fuzbaler in še MC Fuzbaler. Ampak časi se spreminjajo. Sedanji vzdevek je MBF, glasba pa na www.last.fm/music/MBF . Sem spreobrnjeni cestni dirkač, ki raje kot avtocesto izbere stranske poti, po možnosti tudi s kolesom ali celo peš. Narava je ključna beseda in s fotoaparatom je možno marsikaj.

Namen mojega projekta je dobiti odgovor na vprašanje: Kakšne sploh so moje vedenjske lastnosti, zmožnosti in želje pri zaposlitvi. Odgovore sem iskala skozi fotografski objektiv med iskanjem zanimivih objektov in kompozicij v dolini reke Dragonje in predelu Fontanagge v Sečoveljskih solinah, sem opazovala POT VODE ter jo preslikala v POT ŽIVLJENJA.

Otroška razigranost in želja po ustvarjanju je izdelala dolino, polno slikovitih balvanov, sten in nenazadnje travnike, ki so bili v teh poletnih mesecih raj za oči.

Sem Meta. Ko sem zagledala obvestilo o poletnem taboru, so bile moje prve asociacije: nepozabne dogodivščine, izmenjava idej, stari prijatelji, nova poznanstva. Poleg tega končujem študij dentalne medicine in ker se bom v prihodnjih mesecih spopadla z iskanjem prve zaposlitve,mi vsebina tabora ponuja stvari, ki jih zdaj potrebujem.

Svoj prosti čas najraje preživim na kolesu ali v pohodniških čevljih. Zadnje čase pa med mojo obvezno opremo spada tudi fotoaparat. Ker naravoslovna fotografija združuje vse stvari, ki jih najraje počnem, sem se odločila, da tega tabora nikakor ne smem zamuditi.

Spoznavanje okolja in samega sebe zamegli ustvarjalnost mladega človeka, za njegovo ustvarjalnost moramo razburkati domišljijo in ga včasih poriniti naprej.

Starost in modrost se očarljivo prepletata in skrivata prijetne spomine na iznajdljivost, lov.  Reka je srečna, ker si je upala in je ponosno dosegla cilj.